Fosfat v vrtnih ribnikih

Ob njegovi pomembnosti je tako nujno potrebno kroženje. To se prične s preparevanjem kamnin, med katerimi nekatere vsebujejo fosfate (PO4) – najbolj pogosto obliko fosforja v naravi. Tako nastala zemlja vsebuje rastlinam bolj ali manj dostopne oblike, ki ga te vgrajujejo v svoje liste, stebla, korenine (ob rastlinah fosfor potrebujejo tudi številni mikroorganizmi, zato zanj v prsti poteka pravi boj). Živali, ki se prehranjujejo z rastlinami, vnesen fosfor uporabijo za izgradnjo in razvoj lastnega telesa, višek pa izločijo, s čimer je ponovno na voljo rastlinam.

Zelo počasno preperevanje kamnin, postopno izpiranje fosfata v jezera in morja ter njegova velika pomembnost za življenje, ustvarjajo ravnotežje, v katerem fosforja nikoli ni veliko. Skozi evolucijo so se tako na njegovo pomanjkanje prilagodile tudi rastline. Za normalno rast jim tako zadostujejo že zelo nizke vrednosti, ki se v vodnih okoljih gibljejo v razponu od 0,001 do 0,01 mg/L.

V nasprotju z naravnimi okolji so vrtni ribniki s fosforjem pogosto preobremenjeni. Veliko število rib, neprestani vnos hrane ter majhna rastlinska masa poskrbijo za konstanten vnos hranil, ki spodbuja rast rastlin, a hkrati še boljše uspevajo tudi alge. Povišane vrednosti fosfatov so tako praviloma glavni razlog za nastanek zelenih alg.

Vir fosfata v vrtnih ribnikih

1) prisotnost v vodovodni vodi

Fosfor ne gradi le vodnih in okrasnih rastlin, ampak je ključen tudi za uspevanje poljskih pridelkov. V intenzivnem kmetijstvu je praktično nujno redno gnojenje z NPK (N – dušik, P – fosfor, K – kalij) gnojili, pri čemer se fosfor zelo hitro izpira iz zemlje v podtalnico, na koncu pa končna v vodovodni vodi.

2) vnos preko hrane

Fosfor, ki ga najdemo v vsaki živi celici, je prisoten tudi v hrani, pa naj si bo ta živalskega ali rastlinskega izvora. Ob prebavi zaužito hrano bodo ribe razgradile, del fosforja uporabite za rast in ravzoj, preostanek pa izločile v vodo.

Količina fosforja v hranah je odvisna zlasti od vira beljakovin – kakovostnejše hrane vsebujejo cele ribe, medtem ko nižje cenovne ribjo moko (zmlete ostanke rib, ki ostanejo ob predelavi), ki ima zaradi visoke vsebnosti kosti ter maščob tudi višje vrednosti fosforja.

3) razpadanje odmrlih listov, cvetnega prahu ipd.

Za kroženje fosforja je nujna razgradnja že odmrlih živalskih in rastlinskih tkiv. Zato tudi v ribniku poskrbijo bakterije, ki razgrajujejo odmrle dele ratlin, odpadlo listje in druge organske snovi, ki zaidejo v ribnik – vezan fosfat pa se tako ponovno sprosti v vodo.

4) sajenje rastlin v neprimerno podlago

Večina ribniških rastlin uspeva zasajenih v pesek, zato sajenje v zemljo sploh ni potrebno. Pri tistih, ki za uspevanje potrebujejo večje količine hranil (npr. lokvanji) uporabimo navadno ilovnato zemljo. Običajne zemlje za rože imajo namreč pogosto hranila že dodana, z njihovo uporabo pa v ribnik vnesemo stalen vir fosfatov, ki se počasi sprošča v vodo.

 

Dovolj rastlinske mase in pravilna izbira rastlin (dovolj velikih porabnikov hranil) je najboljša preventiva pri težavah s fosfati

Idealna vrednost fosfata v ribniku

Zaradi številnih virov fosfata je v ribnikih praktično nemogoče doseči vrednosti, primerljive naravnim vodnim okoljem. V večini raziskav so iz vidika kontrole alg, sprejemljive vrednosti fosfata pod 0.035 mg/L. Vrednosti, višje od teh, povzročajo rast alg – predvsem nitastih in enoceličnih alg, ki vodo obarvajo zeleno.

Vrednosti fosfata v ribniku lahko enostavno izmerimo s pomočjo kapljičnih testov (npr. JBL PO4 test), za natančnejše meritve pa se lahko uporabijo spektometrske metode.

Zniževanje vrednosti fosfata v vodi

1) uporaba kvalitetne hrane za ribe in pravilno doziranje hrane

Uporaba kakovostnih hran, brez ribje ali celo krvne mokre lahko zmanjša vnos fosforja do 50%. Poleg vira beljakovin, je pomembno še razmerje med beljakovinami in prebavljivost sestavin. Hranjenje s hranami z dodanimi probiotiki (npr. Hikari Saki) še dodano izboljša učinkovitost prebave, obremenitev vode in možnost pojava alg pa sta zmanjšana na najmanjši možni nivo.

Količino hrane prilagajamo temperaturi vode in metabolizmu rib. Hranimo toliko koliko ribe pojedo v 5 minutah.

2) dovolj rastlin v ribniku

Fosfat, vgrajen v stebla, liste in druge rastlinske dele je za alge neuporaben. Dovolj rastlin, posebej dobrih porabnikov hranil, je najcenejša in naučinkovitejša metoda v v boju s previsokimi fosfati in težavami z algami. Za doseganje ravnovesja priporočamo, da je z ribnikom zasajena vsaj 1/3 površine, pri čemer je potrebna tudi primerna kombinacija rastlin.

V ribnikih s KOI krapi oziroma drugimi ribami, ki rastline jedo, si lahko pomagamo z rastlinskim filtrom, ki je z ribnikom povezan, a fizično ločen.

3) redna oskrba ribnika

Redno odstranjevanje odmrlih rastlin, odpadnega listje in mulja z nakopičenimi sedimenzi zmanjša količino organskega materiala v ribniku. V srednje velikih in velikih ribnikih priporočamo uporabo skimmerjev, ki so lahko samostojni ali vključeni v filtrirni sistem. Skimmer tako ujame plavajoče delce še preden bi se ti razgradili in obremenili vodo.

4) uporaba posebnih filter materialov, ki odstranjujejo fosfate

Odstranjevalci fosfata obstajajo v obliki tekočin, prahov ali granulatov. Njihov osnovni princip delovanje je reakcija s prostim fosfatom v vodi, pri čemer ta ostane bodisi vezan v granulatu ali se kot netopna snov usede na dno ribnika.

Odstranjevalci v tekoči obliki (npr. JBL PhossEx Direct) so primerni zlasti za manjše ribnike. Njihovo delovanje je časovno omejeno (aktivni so le nekaj ur po dodajanju). Njihova uporaba je smiselna zlasti ob uporabi algicidov (ob razgradnji odmrlih alg namreč pride do ponovnega sproščanja fosfatov v vodo), ko so koncentracije najvišje.

Odstranjevalci v obliki granulatov (npr. Oase PhosLess) so namenjeni manjšim in srednje velikim ribnikom. Njihovo delovanje je dolgoročno (učinkujejo dokler ne se medij ne zasiči). Namestimo jih v filter (nekateri filtri že imejo predvideno mesto zanje) ali na drugo mesto z dobrim pretokom (npr. posebno kartušo pred črpalko, ki poganja slap).

Odstranjevalci v obliki prahu (npr. Oase Sedox) so namejeni srednje velikim in velikim ribnikom. Prah vsebuje encime, ki fosfate spremenijo v netopen mineral (apatit). Ta se usede na dno ribnika, od koder ga skupaj z muljem posesamo oziroma ga porabijo rastline, ki imajo za razliko od alg zmožnost koriščenja fosfatov tudi iz apatita. Delovanje takšnih encimov je srednje ročno, zato je potrebno dodajanje na 5-6 tednov ponavljati.

Primer odstranjevalca fosfata v granulatu (JBL PhosEx Pond Filter).  Namestimo ga v pretočni ali tlačni filter, kjer veže nase fosfate.

Nasvet namesto zaključka

Ob dolgoročno povišanih fosfatih se del fosfatov spreminja v netopno obliko, ki se nalaga na dnu ribnika. Ob sanacijah nekoliko zanemarjenih ribnikov je tako priporočljivo popolnoma odstraniti mulj ter šele nato izvajati preventivne ukrepe (zasaditev rastlin, uporaba odstranjevalcev fosfatov, kakovostne hrane ipd.). V gosto naseljenih ribnikih populacijo rib zmanjšamo, tako da dosežemo naseljenost 1 KOI krap oziroma 6 zlatih ribic na 1.000 L.