Cianobakterije

Cianobakterije ali modro zelene cepljivke so se na Zemlji pojavile pred dobrimi 3 milijardami let. Kot prvi organizmi sposobni koristiti svetlobo kot vir energije, so odgovorne za povišanje kisika v atmosferi. V obdobju, znanem kot velika oksidacija, se je koncentracija kisika v atmosferi in plitkih oceanih močno povišala, kar je povzročilo izumrtja številnih anaerobnih vrst. Prisotnost kisika je povzročila nastanek številnih novih mineralov, kamnin in ozonske plasti. Nastajati je tako pričelo kompleksno življenje, ki se je razširilo iz vode še na kopno.

Danes večino kisika proizvedejo kremenaste alge in cianobakterije v oceanih, a jih poleg morij najdemo v praktično vseh okoljih. Naseljuje sladke vode, prst in kopno, kjer jih najdemo tudi v ekstremnih okoljih, kot so vroči vrelci in arktična jezera. Kot simbiotski organizmi so prisotne v lišajih, rastlinah in živalih (spužve, kozolnjaki, korale), nekatere vrste (zlasti Spirulino) pa uporabljamo tudi v prehrani akvarijskih rib. Strupeni cianotoksini, ki jih cianobakterije proizvajajo, lahko povzročijo pomore rib, kar je tudi v Sloveniji pogosto zlasti v velikih, gosto naseljenih ribnikih v poletnem času.

V akvariju so najpogosteje prisotne vrste rodu Oscillatoria. Prepoznamo jih kot turkizno zelene zaplate na pesku, dekoraciji ali rastlinah. Na otip so sluzaste ter imajo značilen, neprijeten vonj po zemlji ali barju. Pojavijo se lahko tako v novejših, kot že dalj časa postavljenih akvarijih.

Rod Oscillatoria je prejel ime po značilnem gibanju (osciliranju) filamentov

Razlogi za nastanek cianobakterij

V sladkovodnih akvarijih so prisotne številne, raznolike vrste cianobakterij. Ob nezmožnosti natančne identifikacije v akvariju prisotnih vrst ter njihovem pojavljanju v različnih akvarijih je vzroke pojavljanja in rešitve težko opredeliti. V nadaljevanju tako predstavljamo najpogostejše razloge in rešitve.

Cianobakterije se tako pojavljajo zlasti v biološko neuravnoteženih akvarijih, kjer parametri niso optimalni, biofilm (bakterije in drugi mikroorganizmi) pa ni razvit. Površino peska, kamenja, korenin in rastlin tako v naravi, kot akvariju naselijo različni organizmi (bakterije, glive in številni drugi enocelični organizmi), ki ustvarijo tanko plast ali prevleko. Slednja preprečuje naselitev cianobakterij ter drugih vrst neželenih alg.

Prvi korak pri boju s cianobakterijami je testiranje vode, kjer preverimo zlasti vrednosti hranil, ki jih za rast uporabljajo tako rastline, kot alge. Priporočamo zlasti merjenje železa (Fe), nitrata (NO3), fosfata (PO4) in kalija (K). Spodaj zapisane vrednosti omogočajo optimalno rast in razvoj rastlin, kar ne vzpostavlja le cianobakterijam neprijaznega okolja, ampak v najboljši meri prepreči tudi razvoj in pojavljanje drugih vrst neželenih alg (npr. bradate, nitaste zelene ipd).

Železo (Fe): 0.2 – 0.5 mg/L
Kalij (K): 10 – 30 mg/L
Fosfat (PO4): 0.3 – 1.5 mg/L
Nitrat (NO3): 5-15 mg/L

Kot smo že omenili, se posamezne cianobakterije pojavljajo v različnih okoljih, zlasti pogoste pa so v akvarijih z visokimi vrednostmi fosfatov in nizkimi vrednostmi nitratov. Slednje so praviloma posledica prevelike obremenjenosti akvarija – osrednji vir fosforja je namreč ribja hrana.

Rešitve

a) znižanje vrednosti fosfatov

V akvarijih z visokimi vrednostmi fosfatov, je potrebno te pred nadaljnjimi koraki (npr. zatemnitvijo) znižati. To lahko uredimo z bolj pogostimi menjavami vode ali uporabo posebnih filtrirnih materialov, ki nase vežejo fosfat (npr. Arka PHOS-OUT 4). Dolgoročno pri zmanjšanju visokih vrednosti fosfatov lahko veliko pomaga povečanje rastlinske mase (zlasti hitro rastočih rastlin), pri čemer moramo biti pozorni, da rastlinam nudimo tudi ustrezna hranila (jih pravilno in zadostno gnojimo).

Na visoke vrednosti fosfatov lahko vpliva tudi uporaba neprimerne hrane. Cenejše, manj kakovostne hrane praviloma vsebujejo ribjo moko, ki predstavlja cenen vir beljakovin, a vsebuje velike vrednosti fosforja. Priporočamo, da za hranjenje uporabljate hrane v granulatu, ki vsebujejo probiotike – ti namreč izboljšajo izkoristek prebave. V primeru, da uporabljamo zamrznjeno hrano to pred uporabo odtalimo ter speremo pod tekočo vodo.

b) slap pretok vode

Goste rastline ter večja količina kamenja in korenin lahko onemogočijo ustrezno kroženje vode. Plini, hranila in druge organske snovi, potrebne za funkcioniranje rastlin in bakterij, se bodisi prekomerno kopičijo ali pa jih primanjkuje. Priporočamo uporabo ustreznih, dovolj velikih filtrov, ki poskrbijo za učinkovito filtracijo in kroženje vode. Zlasti v večjih akvarijih lahko dodatni pretok preprosto zagotovimo s tokovnimi črpalkami.

c) zatemnitev

V akvarijih, kjer so zgoraj omejeni parametri ustrezni, se kot prvi ukrep priporoča 7 dnevna zatemnitev akvarija. Rastline imajo, kot kompleksni, višje razviti organizmi številne mehanizme, ki omogočajo dolgoročno shranjevanje energije. Krajša zatemnitev jim tako ne predstavlja velike težave, medtem ko cianobakterije zaradi nezmožnosti fotosinteze ter pomanjkanja energije odmrejo.

Pred zatemnitvijo izvedemo večjo menjavo vode (vsaj 75%) ter s čistilnim zvonom odstranimo čim več cianobakterij. Vključimo zračno črpalko, ter izključimo razsvetljavo, akvarij pa tudi pokrijemo s čimer preprečimo vstop svetlobe iz prostora. Mlade ribe v vmesnem času hranimo le vsak drugi dan, sicer pa jim privoščimo nekaj dnevni post. Po koncu zatemnitve opravimo večjo menjavo vode, s čimer iz vode izločimo nastale cianotoksine. Večjo menjavo vode izvedemo še 2. in 3. dan.

Praviloma učinkuje že enkratna zatemnitev. Po koncu zatemnitve preverite, če je v akvariju dovolj rastlinske mase ter ali je režim gnojenja ustrezen (več o gnojenju pišemo tukaj).

d) spodbujanje nastajanja biofilma

Microbe-Lift Special Blend vsebuje različne kemotrofne in fototrofne bakterije, ki tvorijo biofilm.
Cianobakterijam tako tvorijo konkurenco za prostor, hranila in svetlobo

Zlasti po uspešni zatemnitvi je priporočljivo dodajanje foto in kemotrofnih bakterij, ki pomagajo pri stabiliziranju akvarija ter tvorjenju biofilma, s čimer otežimo ponovno pojavljanje cianobakterij.

e) lokalno uničevanje alge

Lokalno uničevanje je priporočljivo, kadar so cianobakterije prisotne le na nekaterih mestih. Za lokalno uničevanje uporabimo brizgo, napolnjeno z vodikovim peroksidom (3%). V akvariju izklopimo filter in črpalko, ter nato z brizgo pošpricamo cianobakterije. Pri tem pazimo, da ne oplazimo rib in kozic. Z izjemo mahov, ki tega postopka pravilo ne prenašajo, je večina ostalih rastlin na to odpornih. Ker je vodikov peroksid težji od vode, bo legel na cianobakterije, kmalu pa bomo opazili nastanek majhnih mehurčkov (kisika), ki niso nevarni. Skupna poraba 3 % peroksida naj v enem dnevu ne presega 15 ml / 100 L. Postopek ponovimo 2. in 3. dan.

f) uporaba organizmov, ki se prehranjujejo z cianobakterije

Kot smo že omenili, cianobakterije proizvajajo številne sekundarne metabolite, med katerimi so tudi cianotoksini. Ti so za večino organizmov strupeni, zaradi česar se večina rib, polžev in kozic z cianobakterijami ne prehranjuje. Izjema so le nekatere vrste gobijev, ki se hranijo z biofilmom, ki lahko vsebuje tudi določen del cianobakterij, a je njihov vpliv dokaj zanemarljiv.

g) šok s kalijem

Začasno povišanje koncentracije kalija (nad 30 mg/l) pogosto predstavlja šok, ki povzroči odmiranje cianobakterij. Kalij lahko preprosto povišamo s pomočjo K gnojil, visoke vrednosti pa vzdržujemo vsaj 7 dni. Po tednu dni menjamo 90% vode, ter nadaljujemo z običajnim režimom gnojenja.

Šok s kalijem deluje le v akvarijih z zadostno količino rastlin. Po koncu tretmana je ključno ustrezno gnojenje,
s čimer omogočimo prevlado rastlin v akvariju

h) uporaba antibiotikov

Cianobakterije spadajo med bakterije, zato lahko nanje vplivamo tudi antibiotiki. V boju s cianobakterijami se najbolj obnese Erythromycin, ki je antibiotik širokega spektra. Med drugim tako vpliva tudi bakterije v filtru, zato uporabe v akvariju ne priporočamo.