Črna jelša v akvaristiki

Črna jelša, latinsko Alnus glutinosa, spada v družino brestovk. Sam rod jelš šteje približno 30 vrst, v Sloveniji so prisotne tri; poleg črne jelše še zelena (Alnus viridis) in siva jelša (Alnus incana). Od teh je najbolj pogosta prav črna jelša, katere rastišča so tudi na nižji nadmorski višini. Sivo jelšo tako najdemo predvsem območjih med 800 in 1400 metri nadmorske višine, medtem ko zeleno še višje, med 1400 in 2200 metri nadmorske višine ter je od obeh sorodnic z 12 metri višine občutno manjša. Črna jelša je pokončno, s povprečno velikostjo 25 metrov veliko drevo. Najdemo jo predvsem ob potokih, ribnikih, močvirjih oziroma vsepovsod, kjer je nivo podtalnice dovolj visok. Tako ne preseneča, da je glavno rastišče v Sloveniji v panonskem svetu ob Muri in Lendavi. Sicer pa jo najdemo praktično po celi Evropi, v Zahodni Aziji ter Severni Afriki. Deblo jelše je rdečkasto sive barve, v mladosti je gladko, s starostjo pa razpoka. Še kot zanimivost; je ena redkih drevesnih vrst, ki odvrže zelene liste. To “razmetavanje” s hranili ji omogočajo dušične bakterije ob koreninah, ki vežejo dušik.

Cveti zgodaj spomladi, njen cvetni prah pa lahko povzroča težave alergikom. Po oploditvi se razvijejo storžki. Ti so sprva zelene barve, jeseni pa se obarvajo rjavo in se na drevesu obdržijo do poletja, ko zrastejo novi. Najbolj priporočljiv čas za nabiranje je od decembra do februarja, saj se koncentracije učinkovin v plodovih s časom zmanjšujejo. K temu največ prispeva dež, ki spira učinkovine iz storžev. Priporočljivo je, da nabiramo neposredno z drevesa, saj tako zmanjšujemo možnost, da bi bili plodovi s čim onesnaženi.

Samo dodajanje v akvarij ima dve funkciji. Zaradi huminskih kislin, tanina (5 % suhe teže) in ostalih učinkovin se rahlo zmanjšuje pH vrednost vode. Sam učinek je sicer odvisen od KH (karbonatne trdote) vrednosti vode. Čim nižja je, bolj se bo pH vrednost znižala. Obenem izločajo beljakovine ter s težkimi kovinami tvorijo netopne soli. Še bolj pomemben učinek pa je antibakterijsko ter fungicidno delovanje storžev. Dodajanje tako služi predvsem preventivno, saj ojača imunski sistem rib, ter zmanjšujejo število patogenov v vodi. Posebej priporočljivo je dodajanja ob drstenju rib, saj storži preprečujejo plesnenje iker. Posebej pogosto jih tako uporabljajo pri drstenju pritlikavih južnoameriških ostrižnikov (Apistrogrammme, pavlinčki ipd.)

Priporočljivo dozo je, predvsem zaradi različnih vsebnosti učinkovin, ki varirajo glede na čas in kraj nabiranja ter druge dejavnike, težko postaviti. Okvirno priporočilo je storž ali dva na 10 litrov, pri čemer lahko to tudi nekajkrat presežemo, saj je predoziranje praktično nemogoče. Tako se v praksi doziranje omeji glede na količino storžev, ki jih imamo dolgoročno na voljo ter stopnjo obarvanosti vode, ki nam je še sprejemljiva. Storže lahko damo neposredno v akvarij, kjer ti v nekaj urah potonejo na dno, ali pa jih uporabimo v posodah za pripravo vode. Storži učinkujejo štiri do šest tednov, potem jih je potrebno menjati, ali pa zgolj dodati nove, iztrošene pa lahko pustimo za dekoracijo. Obstaja pa tudi možnost, da si pripravimo domač koncentrat, ki ga dodajamo ob menjavi vode namesto storžev. Tega naredimo tako, da 20 – 30 minut vremo 1,5l RO oziroma druge mehke vode, vanjo pa damo 100 g storžev. Praviloma lahko ta postopek s storži nekajkrat ponovimo, preden jih zavržemo (spet odvisno od vsebnosti učinkovin).