Ribe za vrtne ribnike

Ribnike brez rib imenujemo vrtne mlake. Slednje praviloma delujejo brez filtracije in v najboljši možni meri posnemajo naravna mokrišča. Poudarek je na številnih cvetočih močvirskih rastlinah, ob odsotnosti rib, ki so praviloma dobri plenilci, pa se razvije tudi bogato vodno in obvodno življenje. Različne vrste žab in pupkov, kačjih pastirjev in drugič žuželk ter številni drugi občasni obiskovalci poskrbijo za živ-žav, ki na vrtu pogosto pritegne pozornost. Komarji – glavna bojazen številnih – se v takem okolju ne razvijejo, saj je potencialnih plenilcev (npr. ličink kačjih pastirjev) veliko. V pravilno zasnovanih mlakah prav tako ni težav z zeleno vodo ali drugimi vrstami alg (npr. nitastimi), saj je obremenitev vode zaradi odsotnosti rib manjša, po drugi strani pa so ob rastlinah, ki algam odvzemajo hranila, prisotni številni organizmi, ki se hranijo z algami.

Vrtni ribniki oziroma ribniki z ribami nasprotno praviloma zahtevajo nekaj tehnike. Črpalka in filter tako poskrbita za kroženje vode in v njej raztopljenih snovi, v filtru pa s pomočjo bakterij poteka razgradnja škodljivih snovi (amonijaka, nitrita), ki nastajajo ob presnovi in dihanju rib. Ker je obremenitev vode odvisna zlasti od vrste oziroma velikosti rib, je prebivalce dobro predvideti že ob zasnovi ribnika. Izbira nepravilne, pogosto prešibke filtracije namreč vodi v številne težave, od pojavljanja zelene vode, do pojavljanja številnih bolezni, ki so posledica slabe kvalitete vode in posledičnega padca imunske odpornosti.

Zlate ribice (Carassius auratus)

Zgodovina zlatih ribic (Carassius auratus) se prične na Kitajskem, kjer so za potrebe prehrane gojili številne avtohtone krapovce. Ob pojavu naravnih mutacij, so poleg običajnih osebkov z sivimi in olivno zelenimi pigmenti, pričeli pojavljati osebki z izraženimi geni za rumene, bele in rdeče pigmente. Odbiranje tako obarvanih rib in njihovo razmnoževanje v ločenih ribnikih je postopoma privedlo do nastanka čudovitih rib, ki so služile le okrasnemu namenu. Prve omembe zlatih ribic segajo v dinastijo Jin (265-420). Skozi stoletja so tako pričele nastajati različne pasme, pri čemer so razvoj usmerjali različni dejavniki. Leta 1162 je tako na primer cesarica zaukazala gradnjo gojitvenih ribnikov za zlate in rumene različice (rumena barva je bila takrat pridržana za plemstvo), običajni ljudje pa so se morali preusmeriti v vzgojo oranžnih in rdečih primerkov.

 

S Kitajske so zlate ribice v 16. stoletju prispele na Japonsko, nekoliko kasneje pa so se pojavile tudi v Evropi. Danes zlata ribica še vedno velja za sinonim akvaristike, čeprav je predvsem zaradi velikosti in prehranskih navad v akvarijih praviloma več ne zasledimo.

Ob klasičnih enobarvnih pasmah zlatih ribic (rdeče, rumene, bele) sta pogosti pasmi še in Sarasa (rdeče bela kombinacija), Shubunkini (osnovna barva telesa je bela, siva ali modra, z različnimi vzorci rdeče in črne barve) in Tamasabe (trpežna pasma pajčolank z rdeče belim telesom).

Ne glede pasmo lahko odrasle zlate ribice dosežejo velikost do 30 cm. Tako jih gojimo le v ribnikih s primerno urejeno filtracijo velikosti vsaj 1.000L, pri čemer naj ima ena zlata ribica vsaj 250 L vode.

KOI krapi (Cyprinus rubrofuscus)

Ob zlatih ribicah so KOI krapi (japonsko 錦鯉, nishikigoi) najbolj najpogostejši prebivalci vrtnih ribnikov. Podobno, kot sorodne zlate ribice, tudi KOI krapi izvirajo iz daljnega vzhoda. Za njihovo domovino velja Japonska prefektura Niigata, kjer jih vzgajajo od 19. stoletja. Danes je priznanih 16 osnovnih pasem (s številnimi dodatnimi različicami) z jasno definiranimi barvnimi vzorci. Odrasli osebki z ustrezno obliko telesa, barvo in vzorci lahko dosegajo nekaj tisoč evrov, rekordna vrednost zmagovalca All Japan Koi Show 2017 pa je znašala vrtoglavih 1.8 milijona dolarjev.

Velikost odraslih KOI krapov znaša od 50 do 90 cm je odvisna od številnih dejavnikov (genetike, prostora, prehrane, kvalitete vode). Minimalna velikost ribnika zanje naj znaša vsaj 5.000L, pri čemer naj ima vsak odrasel osebek vsaj 1.000 do 1.500 litrov vode.

Pri načrtovanju ribnika s KOI krapi je posebno pozornost potrebno posvetiti izbiri filtracije. Neustrezna, pogosto prešibka filtracija, bo povečala možnost pojavljanja različnih infekcij (zlasti v pomladnem času), opazovanje rib pa bo ob motni vodi oteženo.

Gojenje večine vodnih rastlin zaradi rastlinojede narave KOI krapov ni mogoče. Obnesejo se zlasti obvodne rastline, ki jih zasadimo v večje košare, pri katerih voda sega le do roba, s čimer ribam preprečimo dostop. Mlade lokvanje lahko pred preobjedanjem zaščitimo s plastično mrežo (v nevarnosti so zlasti mehki, podvodni listi. Starejših, plavajočih listov se praviloma ne lotevajo).

Mavrični svetlikavec (Notropis chrosomus)

Mavrični svetlikavec (Notropis chrosomus Jordan, 1877) izvira iz potokov zahodne obale ZDA (Alabama, Tennessee in Georgia). Sivkasto zelo z podolgovato bakreno črto je na zgornji strani posejano z lesketajočimi luskami, ki pri pogledu od zgoraj poleg prsnih plavuti odsevajo modrikasto svetlobo. V času parjenja, ki poteka od pomladi do zgodnjega poletja, se samci prelevijo v čudovite svatovske barve. Različni odtenki rdeče, rožnate in modre barve so spektakularni, zato ni presenečenje, da jih domačini imenujejo Rainbow shiner.

Odrasli svetlikavci dosežejo dolžino šest do osem centimetrov, s čimer je vrsta primerna tudi za manjše ribnike. Ti naj bodo veliki vsaj 300 L in z ustrezno globino (vsaj 80 cm), s čimer preprečimo prekomerno segrevanje vode v poletnih dneh. Zaradi občutljivosti na pomanjkanje kisika, je priporočljiva uporaba filtra z močnejšo črpalko ali dodatnega vodometa.

Mavrične svetlikavce stalno naselimo v jatah vsaj 8 do 10 primerkov. Ob ugodnih pogojih se vrsta v ribnikih razmnožuje, tako da se osnovna jata poveča, populacija pa kasneje obnavlja (življenjska doba odraslih primerkov je 2 do 3 leta).

Tolstoglavi pisanec (Pimephales promelas)

Tolstoglavi pisanec (Pimephales promelas Rafinesque, 1820) je še eden izmed severno ameriških pisancev, ki brez težav prezimi v ribnikih. Sedem do deset centimetrov dolgo telo je pri divjih primerkih olivno zelene do sive barve, med lastniki vrtnih ribnikov pa je popularna zlasti zlata različica.

Naselimo jih lahko v ribnike velikosti vsaj 300 L. Na dno ribnika nasujemo plast peska granulacije 4-8 mm, s čimer omogočimo samcev izgradnjo gnezd, v katerih skrbijo za ikre, populacija pa se bo tako povečala in obnavljala.

Pisance naselimo v jatah vsaj 8 do 10 primerkov.

Navadna kardinalka (Tanichthys albonubes)

Navadne kardinalke (Tanichthys albonubes, Lin 1932) naseljuje hitro tekoče gorske potočke Vietnama in južne Kitajske. Zaradi izgubljanja naravnih habitatov je vrsta danes ogrožena, v preteklosti pa je nekaj časa veljala celo za v naravi izumrlo. Prvi primerki so na staro celino prispeli že nekaj let po odkritju (1938), med akvaristi pa je vrsta še danes poznana kot atraktivna, nezahtevna in na bolezni odporna riba.

Odrasle kardinalke dosežejo dolžino do štiri centimetre, s čimer je vrsta primerna tudi za najmanjše ribnike. Minimalna velikost ribnika naj znaša vsaj 250L, s čimer preprečimo preveliko nihanje temperature vode.

Navadne kardinalke naselimo v jatah vsaj 15 osebkov, s čimer zmanjšamo možnost parjenja v sorodstvu. Od ugodnih pogojih populacija hitro naraste na nekaj 10 osebkov, a zaradi majhnosti in majhne obremenitve vode to ne predstavlja nobene težave.